Filozofska fakulteta / UNI

zmedeno,raztreseno bitje, ki je metodolosko in teoretsko obstalo nekje globoko v 70-tih - drugace pa zna na trenutke bit kar simpaticen..ampak nevem ce je to kriterij za prfoksa na univerzitetnem nivoju.

Predavanja so se kar pripravljena, a precej ne zanimiva in ne aktualna, kar se pozna pri obisku. Kriteriji pri izpitih zelo vprasljivi, velika nedoslednost pri rokih itd.

Totaln car, eden retkih prfoksov s katerim se lohk ornk prbiješ pa debatiraš o biločem, o kitajski, politki, bejbah.. . Mitja obvlada stvar.

Tip je živa legenda, ne samo katedre, ampak sinologije nasploh. Vsi ti negativni komentarji so sam troli in so odraz zakompleksanosti in nevoščljivosti. Žal ti troli sploh ne vejo kok kul oseba je Mitja in kok smo lahko srečni da nimamo kakšnih zafrustiranih prfoksov kot na japonologiji. Ne sam, da velik zna, ampak se zna tud ornk sprostit in nudit suport v obiliki življenskih nasvetov, kak se znajt na Kitajskem, nasvet o jobu, o Kitajkah :)) Mitja je car!

Saje je mega! Obvlada svoje snov v nulo, poleg tega je pa še razgledan in človeški. Nikol ne bom pozabil njegovih praktičnih nasvetov glede Kitajske. Aja pa Kitajk ;) CARE!

joj joj joj, to pa je pod nivojem. Si pa glede na zgornje komentarje ni težko predstaljat zakaj ima dotični profesor fene predvsem med tipi.

Genij na celi crti, pa totalna faca. Mitja ti si nasa legenda! Kdorkoli je napisal gornje negativne komentarje ima resne komplekse al pa tko kompenzira svoj intelektualni manko...

Me too!

Poznavalec snovi in zelo priljuden človek.

Živa legenda, tukaj že od začetka oddelka in niti upokojitev ga ne ustavi, da ne bi predaval naprej. Kot oseba je res car; sproščen, prijazen, razgledan, pogosto kaže slike njegovih potovanj po svetu, ampak razlagat pa res ne zna in govori monotono eni točki zadaj na zidu... Ko bom js tolk stara kot on, lahko samo upam, da bom enako živahna kot je ta tip:)

Eden največjih strokovnjakov za področje kitajske kulture pri nas.

Dr. Saje je velik poznavalec predmetov, ki jih predava, vsekakor pa mu niso tuja niti ostala področja. Z eno besedo: CAR.

Dotična gospodična, ki nič kaj omična, tvoja izjava se mi zdi nadvse seksistična, saj Saje že ni oseba elitistična. Morda pa je to le moja želja sebična, da bi bila dotična gospodična. Morda si moškega spola, a ne razumem tega pokola. S to izjavo več poveš o sebi, kot karkoli o tej osebi. Saj ne vem kakšen je to god, da nekdo pljuva na lasten rod. Da se mu drugi zdi grozen in v svoji izjavi porozen. Ni treba vsaki izjavi verjeti, včasih je treba sam prešteti. Menim, da ne opisuješ profesorja pravega, saj očesa sem še zdravega. Vidim, da ni takšen, a bi se že našel kakšen podoben, ki ne želi biti preveč podroben. Ta nejasen učitelj, svetega skrunitelj, ima rad diskriminacijo pa naj gre tudi za njemu ljubo nacijo. Naj ti povem zakaj, saj strašen sem zmaj. Ojoj, joj, prejoj, ob sami misli preliva me znoj, govorim rad, kot da sem mlad, taka je moja zadrega, podobna kot jo že ima marsikateri moj kolega. Kul, fanki, mega, raje se skrijem izza sosednjega brega. Tam opazujem, kaj se dogaja, kako se mladi up navdaja. Nisem nad nobenim sredstvom, pa zaidem v meni neznano sosedstvo. Vem, da prav imam signal, vsega sem mu dal. Ko sem ga obiskal, nisem vedel, da me je prepoznal. Vesel sem bil uspeha, nisem mogel skriti nasmeha. Kot da sem pred kamero, dobro sem namero in lepo odšel, saj sem očitno nezaželen zašel. Odprl mi ni vrat, odgovora mi ni hotel dat. Vse, kar je potreboval, je že imel, zdaj se bo spektakel šele začel. Že dolgo gledal sem podobne slike, meni že od nekdaj blizu oblike. Datume nisem preverjal, vsemu sem nasedal. Dnevi so šli mimo, kot da je bilo še prejšnjo zimo. A bilo je vroče, prepekoče. Vse tako dostopno, menil sem, kako sem pameten. Vse nakazano tako podrobno, kot da je ogled voden in ne zameten. Snega ni bilo dovolj, čutil sem, da bo bolj. Bolj ko me je zamedlo, težko se mi je snedlo. Končno goreča želja je pred mano, a kot da je vse že za mano. Komu naj govorim, kako me doma kritizira, kako z menoj neprimerno komunicira. Da sem ji monoton, da na otroka prenaša ta bonton. Da od majhnega me razbira, da nihče mi ne da mira. Le on me je razumel, duševno me je povsem razvnel. Vedno bolj domov sem zamujal, hotel sem še več. Dom bil mi je moteč, vedno bolj me je utrujal. Strasti s kolegom ne morem deliti, ne morem se v to preleviti. Mesa del mlad sem imel tako rad, četudi je bolj staro, pihal si bom paro, brez da bi kolegu povedal, težko bi se sprenevedal. Lahko sem se zlagal karkoli, njemu verjeli ne bodo nikoli. Bilo mu je neprijetno, kot da jaz ne bi bil pravi paket, no. Nad mano ni bil očaran, kot da sem zasanjan. Tega pa ne bom dovolil, me bo že izvolil. Izmislil si bom zgodbico, mesece silil ga bom kot opico. Izsiljeval ga bom kot hočem, ne bo mi rekel nočem. Vrednejši sem od njega, se bo že priplazil do mojega brega. A nikdar ga ni bilo več naokoli, morda sem si preveč dovolil. Z drugimi je govoril, a mislil sem, da je meni z besedami dvoril. Besede ne ni v mojem besedišču, četudi me bo vlačil po sodišču. Vsiljeval se mu bom še malo, jaz bom povedal, koliko se mi bo dalo. Kako si me drzne zavrniti, imam že idejo, kako mu vrniti. A kaj ko sem zaslepljen, in ne opazim, kaj je prilepljen. Editiranja ne prepoznam, vsak napotek je zaman. Se vidi, da sem ne sodim, saj mi um ne dovoli videti, kdo si. Vse mi je delovalo tako pristno in sila koristno. Niti enkrat nisem podvomil. Kolega sem zaposlil. Bil je vedno blizu, a ni ujel skritega nizu. Druge, ne prave, stare, blizu sosedne trave. Vse so poslale, govore sprejemale. Ko sem odšel z vlakom in ga knapom pomahal, zavil v hribe nisem videl podobe igrive. Ko sem hodil ob železnici peta me je zabolela, znane podobe si je zaželela. Ubral sem tujega drevesa zadnji sad, pa čeprav me je imel rad. Ugriznil sem vanj, pljunil sem nanj. Ko sem šel mimo avta, tam poleg domačega asfalta, zalučal sem ga v reko in razmišljal, kako se bom zavil v deko. Ko sem trati obrnil hrbet, na vratih nisem videl grbe. Za mano je ostala klopca, tesna mi je postala jopca. Pogledal sem tri štuke višje, v nebo, kjer je tišje. V oknu sem se videl, všečen sem se sprevidel. Vstopil sem srečno, bežno, nisem preverjal temno sedežno. Tam je bil pajek, ki je vse beležil, dolgo tega, že odkar je snežil. Od takrat ustavljam bolj dekleta, da ne slišim več šepeta. A pri njemu vse me moti še vedno, pa naj je še tako bedno. Ni prav, če je s fanti ali dekleti, tudi ko je sam misel me ne preleti. Tudi ko za grmom še vedno čakam, razodetja nikdar ne dočakam. Da je vse pregladko potekalo, da bi se v resnici tako stekalo. Da morda je to, kar me moti, tisto, kar je v meni notri. Da to so moje strasti, ki so mi dovolile nizko pasti. Da nanj projeciram, to kar v sebi že od majhnega seciram. Očeta ne vidim, kot bi hotel že leta, a ko ležim kot senca odeta, eh, spomnim se starega profesorja šal, ki me je zgolj z eno kitajsko mislijo navdihnil, da nikdar ne bo dovolj zahval, in da lepe zgodbe kot je ta iz sebe sem izpihnil. Naučil me je izražanja, da izdajam lahko zdaj takšna prozna opažanja. Saje nikdar ni bil seksističen, do vseh je bil pravičen. Veliko me je naučil, nikdar ni bil premil.

Sori, Mitja, me je lastovka ravno zapeljala v začaran gozd pa mi je bila še koncentracija slaba. Itak, da je petka, to bi moral bit kar slab, da ne bi bila. Tu sem še kar blag ocenjevalec, drugje pa iščem napake, saj sem sinolog drugačne vrste. Sori še enkrat. Moja! :)

Nekam veliko sinoloških komentarjev v enem dnevu, morda je pa bila kakšna konferenca kje. Men je Saje odličen, ne vem, kaj imate proti njemu. Že pametno, da se kdaj tudi kakšnega mlajšega organizira, samo kaj ko ta mlajši ni več mlad, kar se vidi že iz govorice, kaj šele akademske profiliranosti. Pa tudi ne vidi, da je povod vseh težav njegov neprimeren odnos, četudi so ga drugi k temu napeljevali, na koncu vse povleče s seboj. Pa sem gledal z večih koncev in ni bilo druge, saj je ni pustil. Pod Sajetom do takšnih ekscesov sploh ne bi prišlo. Ljudje bi vsaj prevzeli odgovornost v takih primerih. Saje je bil res sproščen a tudi zgleden.