Fakulteta za arhitekturo / Enoviti magistrski študij Arhitektura

Aroganten, posmehljiv, nepripravljen na dialog.

osebno se od njega nisem naučil absolutno NIČ

vsesplošno nespoštljiv in njegov ego ima že svoje gravitacijsko polje! 4. in 5. letnike jemlje morda malo bolj resno, 1. in 2. so pa deležni prezira, nespoštovanja, in popolnoma nepotrebnega psihičnega pritiska. ne gre se le za študente, ampak za praktično vse, kar sem imel možnost opazovati na dvotedenski ekskurziji na kitajskem, ko se je naglas in očitno posmehoval iz slehernih kitajcev. prioriteto daje tistim študentom, ki delajo projekte, pod katerimi se lahko on najlažje podpiše (natečaji) ter tako še bolj razširi svoje ime. bolj mu je važno kaj si ljudje mislijo o njem, kot pa vodenje seminarja na nek konstruktiven način. ne spomnim se, kdaj sem od njega dobil konstruktivno kritiko, kjer bi raven zvočne jakosti ostala pod 90dB.

Profesor predstavitvenih tehnik 3 je izključno iz razloga, da lahko pobira plačo. V letu 15/16 je njegovo vodenje predmeta izgledalo takole: prvi teden je pihal sebi na dušo v relativno kratkem predavanju, na katerega ni bil dobro pripravljen, ter je bilo sestavljeno izključno iz predstavitvenega materiala njegovih projektov, ko so se njemu zdeli fantastični (reakcija študentov je bila popolnoma ravnodušna); drugi teden je sledilo krajše predavanje, ki se je več ali manj končalo z "ok zmatran sem, ne da se mi več, konec za danes"... nato ga nismo videli do konca leta. Vmes sta bili dve ali tri gostujoča predavanja, ki se ne spomnim, da bi trajala več kot eno uro, ter tudi niso bila vredna obiska. Vaje so obsegale samo 15minutno razlago vaje, ki jih je vodila podlasica Miha Čebulj. Sadar se je pojavil na poslovnilnem predavanju, na katerem spet ni povedal popolnoma nič in je bil še bolj zmeden kot kadarkoli prej. Predmet je sestavljalo 9 vaj, ki so bile samo mešanje zraka, z absolutno 0% novega uporabnega znanja. Jurij Sadar in Miha Čebulj sta sramota fakulteti ter celotnemu profesorskemu poklicu.

Zelo slab pedagog, vidi se, da je na seminarjih samo zato da dobi plačo, iz določenih študentov (še posebej 1. letnikov) se posmehuje in jih ne jemlje resno, ne prisluhne tvojim idejam ampak forsira svoje, včasih pričakuje bistveno preveč...sicer pa dokaj prisoten na korektura (npr. v polovici primerov)

kre***od kret***. uzvišena nadr**** afna

Predmet Predstavitvene tehnike 3 je skoraj v celoti zastavljen tako, da spodbuja kreativnost, nauči pa zato dosti manj, kot si obeta. Na predavanjih študent ne pridobi osnovnih informacij na področju predstavitvenih tehnik. Ni opisana struktura vede in kaj je njeno vodilo/cilj/paradoks oz. kaj z orodjem (PT3) počnemo, za kaj in zakaj ga uporabljamo, kaj želimo doseči, kakšne so tehnike, metode in načini za doseganje teh ciljev. Na predavanjih so prikazani primeri določenih praks, ki jih profesor opisuje in interpretira. Pri interpretacijah ne gre za razpravo o kontekstu opazovalca, niti ni pojasnjeno kakšni so pristopi ali tehnike za analizo del, ki so prikazana, literatura ni podana. Gre za osnovni opis, prikaz, kaj je lahko, kaj se da (za primerjavo: za analizo poezije nam učiteljica ne prikaže 40 različnih interpretacij, po katerih naj se zgledujemo, temveč detajlno predstavi načine in metode interpretacije poezije na očitnih primerih. Tako lahko učenec pridobljeno znanje kritično uporabi tudi pri naključni pesmi). V bistvu bi se predmet, ki se filozofsko poglablja v svoj pomen, lahko pričel z analizo začetkov svojega delovanja. Predstavitvenih tehnik (arhitekture) od antičnih civilizacij resda ne moremo poglobljeno študirati, obstajajo pa zapisi in arhivi tovrstnih del iz renesanse itn. Sprašujemo se lahko, kdo so (bili) planerji v družbi in kako so si izborili zaupanje za načrtovanje javnih in privatnih objektov. Menim, da se PT ne začnejo v modernizmu. Vaje so razložene v datoteki s primeri pozitivno ocenjenih vaj iz prejšnjih let. Ni določenega kriterija in ni jasno, kaj se ocenjuje. Pri vajah študent ne pridobi kompetenc na področju predstavitvenih tehnik, saj izvajalec teden dni po predstavitvi navodil vajo zaključi in nato prikazuje le uspešne primere vaj študentov, ki so očitno izkušenejši ali poučeni v kateri izmed tehnik že od prej. Pri tem ne opisuje, kako je do rezultata prišlo, dotika se vprašanja, kaj deluje, in ne, zakaj deluje. Torej rezultat vaj ne odseva uspešnosti predavanj in korektur predmeta temveč predznanje študentov, ki ta predmet opravljajo. Izvajalec pričakuje, da bo študent oddal vaje vsaj v petih različnih likovnih tehnikah (med drugim film in animacija (rok oddaje 1 teden!)), ki jih pri predmetu ni spoznal. Sicer je bil že pri drugih predmetih podučen vsaj o barvah, osnovah likovne teorije in risanju, a vendar od predmeta pričakujem, da me bo naučil razmišljati o predstavitvah projektov in ne samo od mene zahteval, da znam brez razlage teoretično znanje, pridobljeno pri drugih predmetih, uporabiti v predstavitvi (na primer: kako se barve uporabljajo pri slikanju, kako in zakaj z animacijo predstaviti svoj projekt). Šele pri prikazu uspešnih vaj po zaključeni oddaji izvajalec izpostavi redke popravke (na primer: bolje bi bilo, če bi se barvalo ves čas v eno smer), ki pa študentu za pridobitev ocene ne pomagajo več, razen če se odloči vajo popravljati, kar pa bi mu vzelo čas za oddajo naslednje vaje (rok oddaje 1 teden!). Menim, da bi moral izvajalec vsaj prikazovati dobre in slabe primere ter jih analizirati in ustrezno razložiti kriterije pred začetkom izdelave vaje in ne po oddaji; takrat bi lahko izpostavil zelo uspešne primere za zgled tistim, ki bi želeli vajo popravljati, nato pa spet prikazati in korektno opisati primere za naslednjo vajo. Pri vajah se od študenta pričakuje, da bo v roku enega tedna ne samo razvil koncept, s katerim bo v dani tehniki predstavil svoj arhetip, ampak bo pridobil pravo opremo ali orodje, se naučil z njim delati, preučil tehniko (kaj v njej deluje, kaj sta njeni šibka in močna točka, kako z njo predstavljati …) – to vse bi moral predstaviti izvajalec – ampak tudi v tej tehniki izdelal vajo vrhunske kvalitete. Pri prikazu uspešnih vaj izvajalec izpostavlja vaje, ki so kršile pravila, določena v navodilih za izdelavo in oddajo vaje, in zato izstopajo med množico vaj, snovalci katerih so se držali navodil (na primer: navodilo zahteva uporabo vsaj treh barv, kot uspešen pa je izpostavljen primer, pri katerem je uporabljena le črna barva). Izpostavlja tudi primere, ki jih sicer opiše kot pomanjkljive ali celo slabe, a so zaradi naključja (npr. na fotografiji slike pada na list žarek sončne svetlobe) izpostavljeni kot uspešne predstavitve. Pri tem ne razloži niti tega, kako lahko na primer naključja uporabimo v svoj prid pri predstavitvah. Pri predstavitvi oddanih vaj izvajalec uporablja besedne zveze, kot so: izstopale so vaje (kako naj vem, kaj bo izstopalo?), všeč mi je bilo (kako naj vem, kaj vam bo všeč?), pritegnilo me je … Ocenjevanje je torej subjektivno in neutemeljeno s predhodnim kriterijem ali teoretično razlago.