Pravna fakulteta / UNI

Pravnik, ki mu je narava sicer podelila sorazmeren dar za govor in prezentacijo, pa tudi velik ego, glede na področje milo rečeno sporna stališča in šepasto etiko. No, vsaj »zataknil« se je na pravem mestu – med študenti, kamor po mentaliteti in zrelosti očitno še vedno sodi.

Profesor se mora malo zamisliti, saj je razkorak med kvaliteto podajanja snovi na predavanjih in težavnostjo izpitov večji kot atlantski ocean. Tudi na svojem odnosov do študentov bi lahko malo delal, ali pa si samo priznal, da nekateri ljudje niso primerni za pedagoško delo.

Profesor deluje, kot da je finančno davčno pravo izumil on osebno in da mu je zdaj dolžnost, da ostalim dokaže, da ga niso vredni razumet. Ego nabit do stropa, pristop pa tak, kot da si ti kriv, ker nisi telepatsko povezan z njegovimi skeni. Na predavanjih gre čez snov tako, da polovico preskoči, potem pa pričakuje, da boš iz nekih slabo berljivih gradiv sestavil davčno Biblijo. Izpit je posebna vrsta psihološkega eksperimenta, ker ne preverja samo znanja, ampak tudi to, koliko ponižanja prenese povprečen študent prava. Človek zna iz uvodnega slajda naredit FURS-ovo preiskavo, iz ene definicije pa vprašanje za računovodjo z desetimi leti prakse. Aroganca je res na nivoju, kot da predava na Harvardu, realnost pa je bolj v smeri “pobalin s papučami in havajsko srajco, ki preveč uživa v negativnih ocenah”. Če bi bilo na izpitu vprašanje iz nadutosti, bi si sam sebi dal 10. Prej grem ponovno pisat obligacije, kot pa da se še kdaj lotim te davčne kriminalke.