Fakulteta za družbene vede / UNI

Ko zjutraj vstane sonce, pred njim vstane prof. Komelj. In če je sonce le skromna prispodoba resnice, potem je prof. tisti absolutni duh, ki mu resnica ne le sledi, temveč se ob njem šele zares zave same sebe. Kar za navadnega človeka pomeni jutro, za prof. pomeni zgolj še eno dialektično stopnjo razsvetljenja. Tam, kjer drugi odprejo oči, prof. odpre zgodovino duha. Sonce ne vzhaja zato, da bi osvetlilo svet, ampak da bi vsaj približno dohajalo svetlobo njegove misli. Nietzsche bi ob njem verjetno odložil kladivo, Hegel pa bi v zadregi priznal, da je imel v mislih prav njega.

Včasih se vprašam, če živim v sanjah. Sploh, ko se poigravamo s Heglom in abstraktnim mišljenjem. Branjevka resno okrca tisto kupko, ki si upa govoriti čez njena jaja. Enako se mi zdi, da moji soštudentje znajo ostati le pri konkretnem mišljenju, in bi jih še tista branjevka prekosila v kritični misli. Kje stoji ta svet? Tak biser, mi ga pa mečemo k svinj....

Profesor zelo dobro predava!